Zdravilka in vizionarka Hildegard iz Bingna
(1098–1179) je žajbelj opisala s toplo in suho naravo in »raste
bolj zaradi sončne toplote kot zaradi vlažne zemlje.
Koristen je
proti bolezenskim sokovom, ker je suh. Surov in kuhan je dober za
tiste, ki jih mučijo slabi sokovi. Vzemi žajbelj in ga zdrobi v
prašek ter ga jej s kruhom; zmanjšal bo odvečne slabe sokove v
tebi.«
Že v 16. stoletju so žajbljeve liste uporabljali kot zobno
ščetko, kar sploh ni bilo neumno, kajti danes je medicinsko
dognano, da žajbelj deluje protivnetno in protibakterijsko.
Učinkovite
sestavine so predvsem eterično olje (tujon, cineol, kafra),
čreslovine (ustničaste čreslovine) in flavonoidi. Eterično olje
deluje protimikrobno, ursolna kislina zavira razvoj vnetij,
čreslovine pa krčijo rane. Grenčične snovi spodbujajo tek in
delovanje prebavil, medtem ko čreslovine zavirajo izločanje znoja.
Nekoliko previdneje je treba ravnati z rastlino zaradi tujona,
živčnega strupa, ki se preveč nakopiči predvsem v alkoholnih
izvlečkih. Vendar pa se šele pri dolgotrajni uporabi ali
prekomernih odmerkih (15 gramov) lahko pojavijo omotica, vročina,
pospešeno bitje srca, tudi epileptični krči. Tudi zato žajblja
nikoli ne uživamo neprekinjeno več kot štiri tedne.
Žajbelj sodi v družino ustnatic. Raste kot polgrm, in sicer do 80
centimetrov visoko. Cveti od zgodnje pomladi do poletja v svetlo
modrih, svetlo vijoličastih, rožnatih in belih barvah, cvetovi pa se
pnejo v navidezen klas. Za zdravilne namene cvetovi niso tako
pomembni, nabirajo se v glavnem listi, in sicer od junija do avgusta,
predvsem pa ob sončnih dneh. Pomečkajte dlakave listke med prsti in
razvil se bo kafrast, balzamast in dišaven vonj. Če list
prežvečimo, ima trpek, grenek okus.
Rastlino
nabirajte tako, da režete poganjke blizu zemlje, jih nato povežete
v snope in obrnjene sušite. Ko listi postanejo prhki, jih odlomite s
pecljev in shranite v nepredušnih posodah ter v hladnem, suhem in v
temnem prostoru. Plastične posode niso primerne, ker žajbelj
vsebuje eterična olja.
Če
vrtnarite in žajblja še nimate na svojem vrtu, je najbolje, da v
vrtnariji kupite že razvito rastlino in jo posadite v vrsto od 60 do
90 centimetrov narazen. Če boste zemljo pokrili z zastirko iz ovsene
slame, bodo ustvarjene še boljše razmere za žajbljevo rast. Ko
rastlina zraste, potrebuje le malo pozornosti; nevarna ji je le
zmrzal
Zdravilna
moč rastline
Žajbelj je zdravilen, ker preprečuje močno
potenje, zato ga predpisujejo prebolevnikom po hudi vročini;
učinkovit je tudi pri začetkih gripe. Močen učinek ima na
hormone, pospešuje tudi menstruacijo, zato ga priporočajo dekletom
v puberteti in ženskam v menopavzi (zavira potenje, medtem ko ima na
primer lipa ravno nasprotni učinek). Žajbelj je koristen tudi pri
astmi, katarjih bronhijev, sladkorni bolezni, slabostih srca in pri
glavobolu. Sploh je široko koristen pri vseh boleznih dihal, ustne
votline, žrela in grla, pri kašlju in ustni gnilobi (grgranje).
Žajbelj
lahko uporabljamo zunanje ali notranje. Pri zunanji uporabi zavira
vnetja, razkužuje in ustavlja krvavenja. Deluje predvsem na
sluznico. Na stare, slabo celeče rane lahko položimo obkladke iz
žajblja in pomagalo bo. S čajem ali z razredčeno tinkturo se lahko
tudi umivamo ali pa v tako pripravljeni zdravilni tekočini namakamo
potne noge. Kopel si pripravite tako, da v vodo vsujete nekaj vejic
žajblja: spodbuja, krepi in celo vzdraži, zato je takšna kopel
najboljša zjutraj. Žajbljeva kopel ima enake lastnosti in učinke
kot rožmarinova. Lahko si pripravite še nekoliko drugačno kopel,
ki prav tako zavira klice in vnetja. Štiri žlice zeliščne
mešanice (v enakem razmerju oziroma po 10 gramov cvetov bele mrtve
koprive, navadne plahtice, listov robide in žajbljevih listov)
prelijte z litrom vrele vode in pustite stati 10 minut. Tekočino
nato precedite in vlijte v kad z devetimi litri vode. Kopamo se lahko
večkrat dnevno; temperatura vode naj bo okoli 37 stopinj Celzija.
Žajbelj je zelo koristen za izpiranje vagine, ker omili beli tok.
Za
grgranje ali umivanje si pripravimo poparek iz ene čajne žličke
zeli. Lahko si privoščite tudi inhalacijsko terapijo; če boste
pravočasni, lahko povsem ustavite napredovanje prehlada. V liter
vroče vode vsujte žlico kamiličnih cvetov, žlico listov žajblja
in nekaj kapljic (do deset) eteričnega olja evkaliptusovih listov.
Pokrijte se z rjuho in deset minut vdihavajte paro, izmenično skozi
usta in nos. Po inhalaciji še nekaj časa ostanite v toplem
prostoru; pazite se prepiha.
Če
verjamete ali ne, naj bi žajbelj pomagal tudi proti plešavosti; če
ne kaj drugega, je vsaj odličen tonik za lase. Pripravite si ga
tako, da skupaj v enakih razmerjih zamešate peteršilj, žajbelj,
rožmarin in timijan ter prelijete z alkoholom, razredčenim z vodo
(v razmerju 30 odstotkov alkohola in 70 odstotkov vode).
Previdno
pri notranji uporabi
Če se pojavijo prebavne motnje, vetrovi,
vnetja črevesne in želodčne sluznice, driska, je čas za notranjo
uporabo, kajti žajbelj močno vpliva na prekrvavitev trebušnih
organov.
Navaden čaj iz žajblja si pripravimo tako, da
pol žličke žajblja prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati pet
minut. Precedimo in popijemo, najbolje pol ure pred jedjo. Če vas
obliva pot, je učinkovita naslednja zeliščna mešanica: žajbelj
(80 g), njivska preslica (10 g) in korenina baldrijana (10 g). Dve
žlički čajne mešanice pripravimo kot poparek, ki ga nato še
enkrat zavremo. Pijemo dve skodelici čaja dnevno. Sladkornim
bolnikom priporočajo mešanico čaja iz enakih delov žajblja in
rmana.
Poznamo
tudi žajbljevo vino, ki ga pijemo z zdravilnimi nameni, torej
kozarček vina po kosilu. 100 gramov žajbljevih listov namakajte v
litru belega vina. Pijača bo delovala krepčilno in spodbujevalno na
vašo prebavo. Pa še ideja: zakuhano vino lahko namesto s cimetom
obogatite z žajbljem.
Toda
pozor: z žajbljem velja ravnati previdno! Nosečnice in doječe
matere naj bi se mu izogibale, kajti žajbelj med drugim zavira
tvorbo mleka. Prav tako ga ne smemo uživati, če smo hipoglikemični
ali če smo na protikonvulzivni terapiji, medtem ko je uporabljen kot
začimba povsem varen. Za otroke je žajbelj priporočljiv samo za
zunanjo uporabo. Pri pravilni uporabi se lahko povsem izognemo
neželenim učinkom, to pa pomeni, da se točno držimo predpisanih
količin (6 g zeli, 0,1–0,3 g eteričnega olja, 2,5 –7,5 g
tinkture). Če smo pri navodilih za pripravo čajev navedli pol kavne
žličke, to pomeni ravno toliko in nič več.
